Jakob Sket - Miklova Zala, Słoweński, Słoweńskie e-booki
[ Pobierz całość w formacie PDF ]
BES
e
DA
ELEKTRONSKA KNJIGA
BES
e
DA
MIKLOVA ZALA
Jakob Sket
Miklova Zala
OMNIBUS
1
BES
e
DA
BES
e
DA
MIKLOVA ZALA
Jakob Sket
MIKLOVA ZALA
Povest iz tur‰kih ãasov
To izdajo pripravil
Franko Luin
franko@omnibus.se
ISBN 91-7301-060-X
beseda@omnibus.se
www.omnibus.se/beseda
2
BES
e
DA
MIKLOVA ZALA
Prvo poglavje
B
il je dan sv. Petra in Pavla leta 1478.
Kakor dandanes so ãastili Slovenci Ïe pred veã nego
‰tiri sto leti ta god s posebnim praznikom. Ni bilo na Slovens-
kem cerkvice, posveãene sv. Petru in Pavlu, kjer ne bi bili tega
dneva obhajali slovesno. Tudi podruÏnica sv. Petra v ‰entja-
kobski Ïupniji, v zgornji RoÏni dolini na Koro‰kem, je bila ta
dan lepo okra‰ena.
Iz vse ‰entjakobske Ïupnije so se ondi zbrali poboÏni Ïup-
ljani. Tudi iz obliÏja, kakor od Sv. Martina, iz RoÏeka, iz ·t.
Ilja, iz Bilãovsa, iz Sveã, iz Podgorja in ‰e iz veã drugih Ïup-
nij in vasi je bilo do‰lo mnogo vernega ljudstva. Celo z viso-
kih gor, kakor z Golice, RoÏce in Huma so pri‰li pastirji k boÏ-
ji sluÏbi v cerkev sv. Petra.
V tistih ãasih so Ïiveli ljudje kaj poboÏno. Molili so radi in
ni bilo nedelje ne praznika, da ne bi ‰el vsak Ïupljan, mo‰ki
ali Ïenska, k sveti ma‰i. Tudi na ta dan je pri podruÏnici sv.
Petra vse kar vrelo ljudstva.
Sivolase starãke z odkrito glavo si videl korakati proti cer-
kvi. In z njimi so ‰li mlaj‰i mo‰ki in fantje tiho in mirno, ka-
kor da bi si ne upali govoriti vprião starej‰ih moÏ.
Tam pri cerkvi so bile zbrane stare Ïenice in skrbne mate-
re. V njih sredi so stala mlada, cvetoãa dekleta s pove‰enimi
oãmi, molek ali podobo sv. Petra v rokah drÏeã.
Lepe, visoke Ïenske postave si mogel obãudovati. Dekle-
3
BES
e
DA
MIKLOVA ZALA
tom sta viseli dve dolgi kiti po ramah, Ïene pa so nosile lase
umetno zloÏene. Jopa jim je bila bogato s srebrom in zlatom
ob‰ita, krilo pa modre barve in iz dragega sukna. Okoli pasu
so bogatej‰e Ïene imele srebrn pas, na glavi pa z zlatom ob-
robljeno „avbo”, dekleta pa ‰apelj.
Kaj lepo se jim je podajala ta obleka. Zlasti pa se jim je vse
prav dobro prilegalo, ker so bila dekleta kakor Ïene liãnega
obraza in lepe rasti. Ni pa bilo tukaj tistega nameÏikovanja in
‰aljivega pogovarjanja med fanti in dekleti, kakor ga danda-
nes tolikokrat opazujemo na takih shodih. Ampak Ïenske in
mo‰ki so stali strogo loãeni in tudi po svetem opravilu se niso
pajda‰ili v krãmah pri vinu in Ïganju.
Taki cerkveni shodi so imeli takrat mimo velike du‰evne
koristi ‰e posebno vaÏnost za druÏbeno Ïivljenje. Bili so tako
rekoã pravi ljudski zbori. Prijatelji, znanci in sorodniki so se
na ta dan pogovorili med seboj o gospodarskih stvareh. Skle-
pali so kupãije, posvetovali se o kmetskih potrebah.
Taki dnevi so imeli torej velik pomen za kmeta v onih sta-
rih ãasih, ko si je moral sam, z lastno roko braniti posest in
Ïivljenje. Zakaj gra‰ãaki so takrat terjali od kmeta ne le dese-
tine in drugih davkov, temveã jim je moral tudi brez ugovo-
ra opravljati vsa dela. Zahtevali so, da jim obdeluje zemljo,
pomaga zidati gradove in povrh se je ‰e moral vojskovati za
nje.
A kadar je pri‰la velika nevarnost za gra‰ãaka in njegovo
druÏino, tedaj se je zaklenil v svoj dobro utrjen grad, kmeta
pa je pustil brez pomoãi zunaj v njegovi borni koãi. In ãe je
do‰el potem sovraÏnik, moral je ubogi kmet zapustiti dvor in
dom; pobegnil je visoko gori v planine in peãine, da si re‰i
Ïivljenje. SovraÏnik mu je pa poÏgal brez ovire in usmiljenja
4
BES
e
DA
MIKLOVA ZALA
hi‰o in skedenj, vzel mu vse, kar je na‰el, in odpeljal s seboj,
ãesar ni mogel kar na mestu uniãiti.
Tako se je godilo v 15. in 16. stoletju na‰im prednikom na
Slovenskem. Tedaj je namreã razsajal, poÏigal in klal krvoloã-
ni Turek po deÏeli. Stalne vojske ni bilo tedaj, deÏelne bram-
be tudi ne, gra‰ãaki pa so skrbeli raj‰i zase, ne pa za uboge-
ga kmeta…
Îupljani ‰entjakobske Ïupnije so imeli ta dan vaÏne po-
menke med seboj. Takoj po glavnem opravilu in po poldan-
ski sluÏbi boÏji so ‰epetali starci nekaj skrivnostnega drug
drugemu na uho. Nato so se zaãele zbirati posamezne gruãe
ljudi. Bili so le odliãni moÏje iz bliÏnjih Ïupnij in vasi, ki so se
pogovarjali med seboj.
Mlaj‰i moÏje, fantje in Ïenske so se bili Ïe davno raz‰li na
vse strani. Le posameznih mo‰kih gruã ni bilo skrb iti domov.
·ele proti veãeru so se jeli pomikati od cerkve, a ne proti do-
mu, temveã napotili so se skupaj gor v hrib na Gradi‰ãe.
Pri cerkvi sv. Petra in sv. Jakoba se zaãenja nizko pogorje.
To nas vodi do visokih Karavank, ki mejijo deÏelo koro‰ko od
kranjske. Preko teh gor so morali v starih ãasih, ko ‰e ni bilo
dobrih deÏelnih in drÏavnih cest niti Ïeleznic, hoditi koro‰ki
kmetje na Kranjsko.
Dobre ãetrt ure od podruÏnice sv. Petra in od cerkve sv.
Jakoba se vzdiguje hribãek, blizu 200 metrov visok. V onem
starem ãasu, ko se godi na‰a povest, so bile na tem hribu ve-
like razvaline.
Moãno zidovje je obdajalo ves griã. Sredi njega so stali vi-
soki stolpi in se razprostirale dolge dvorane. Pod njimi pa so
bile globoke kleti. ·iroki hodniki so vodili iz stolpa v stolp in
vezali dvorane z dvorano.
5
[ Pobierz całość w formacie PDF ]