Janko Kersnik - Jara gospoda, Słoweński, Słoweńskie e-booki
[ Pobierz całość w formacie PDF ]
BES
e
DA
ELEKTRONSKA KNJIGA
BES
e
DA
JARA GOSPODA
Janko Kersnik
Jara gospoda
OMNIBUS
1
BES
e
DA
BES
e
DA
JARA GOSPODA
Janko Kersnik
JARA GOSPODA
To izdajo pripravil
Franko Luin
franko@omnibus.se
ISBN 91-7301-008-1
beseda@omnibus.se
www.omnibus.se/beseda
2
BES
e
DA
JARA GOSPODA
I
K
akor bi bil ravnokar kdo ustrelil skozi okno v druÏbo,
tako je bilo nekega zimskega veãera v zatohli gosposki
sobi Kraãeve krãme v Grobljah. Izprva je vse obsedelo mirno,
brez sape, potem pa so se ãuli glasni vzkliki „A-a-a!” in „Ej,
ej, ej!”, celo „Oj, oj, oj!”; nekateri so skoãili s stolov, drugi so
obsedeli letargiãno ali strmeã, veãina pa je klicala na glas:
„PokaÏite, pokaÏite vendar! To je novost, to je nekaj!”
In nesreãnik, ki je povzroãil ves ta nemir in vso razburje-
nost, stal je med vrati in vihtel v desnici najnovej‰o ‰tevilko
uradnega lista, katero je ravnokar prinesel s po‰te.
„Dajte sem,” kriãal je notar, oãito najglasnej‰i v druÏbi,
„dajte sem, Minãe! To treba videti ãrno na belem!”
Minãe, krãmarjev sin, mlad, velik fant inteligentnega lica,
poloÏi smehljaje list na mizo in ponovi besede, s katerimi je
nekoliko prej tolikanj razburil vso veãerno druÏbo:
„No, le ãitajte! Novi na‰ sodnik je Andrej Vrbanoj. V zad-
njem telegramu se bere tako.”
„Vrbanoj? Ej — ej!” zakliãeta sodni adjunkt in notar zaeno.
„Vrbanoj? Kdo je to, kaj je, kje je?” vikajo davkar in njega
kontrolor, uãitelj in dva trgovca, ki sta navzlic dnevni konku-
renci vendar sleherni veãer prijateljski sedevala skupaj pri
Kraãi, in vrhu tega ‰uma in vri‰ãa se je sli‰alo ‰e radovedno
vpra‰evanje dveh oskrbnikov z bliÏnjih gra‰ãin, katera tudi
3
BES
e
DA
JARA GOSPODA
nista vedela bolje uporabljati veãernih ur nego ob grenkem
pivu in sumnem vinu, katero so toãili oãe Kraãa.
Samo dva póstarna moÏa, po‰tar ih okrajni ranocelnik,
ostala ãlana vse druÏbe, gledala sta z manj‰im zanimanjem
ves ta prizor. Po‰tar je iztrkal svojo lonãeno pipo in segel po
novem tobaku, doktor pa, kakor so ga sploh nazivali, zakli-
cal je na glas po novem kozarcu piva.
Notar je vtem glasno preãital telegram v uradnem listu.
Vpra‰evanja pa le ni bilo konca in, ko je po kratkem molku
pristavil: „Oj, fin moÏ je ta Vrbanoj! Dobro ga poznam, pa ti
tudi, Pavel?” — ozrla se je vsa druÏba radovedno v njega in v
adjunkta, kateremu so bile namenjene zadnje besede.
„Kaj bi ga ne poznal? Najin souãenec je!”
Pri tem pa je nekam zami‰ljeno vÏigal smotko, ki mu je
ugasnila v zadnji minuti, ko se je razpravljala ta novost.
„Sreão ima, sreão! Tako mlad sodnik!” pristavil je nehote.
„Sedaj ste pa vi na vrsti,” vrine doktor besedo v hipni molk,
med katerim vsakdo zase razmotriva nekam pikri glas, ki je
zvenel iz zadnjih adjunktovih besed.
„Je li oÏenjen?” vpra‰a doktor pohlevno.
„Kaj ‰e!” zavrne ga notar. „·tiriintrideset let ima, lep je,
velik, pameten, samo proti Ïenskam nekoliko —”
„Kaj?” vpra‰ajo vsi razen adjunkta.
„I, ne vem, kako bi dejal — nekoliko, nekoliko — neroden!”
„Glej, kak‰na prilika se ti nudi!” vzklikne doktor in potrka
davkarja na rame. „To bode nekaj tvojim trem gospodiãnam!
Kako hvaleÏno, takega moÏa uãiti obãevanja z Ïenskami!”
Glasen smeh je sicer zazvenel po tej zabavljici, toda vse je
preveã obhajalo ugibanje o novi osebi, katero je vrgel sluãaj
v ta ozki krog, da bi se kdo dalje mudil pri tem vpra‰anju.
4
BES
e
DA
JARA GOSPODA
„Je li pevec?” vpra‰a uãitelj, porabiv‰i kratek odmor v raz-
govoru.
„Bas — drugi bas — oh kakov bas!” pritrdi notar.
„Kaj pa — politiãno prepriãanje?” deje eden izmed trgov-
cev.
„Naroden, naroden — hud narodnjak; tu se bode uradova-
lo le slovenski!” hiti notar, ki je docela prevzel nalogo inter-
preta, ker je adjunkt trdovratno molãal.
„Kje bode stanoval?” vpra‰a po‰tar navidezno malomarno,
toda na licu se mu vendar posveti nekovo skrivno, zvito ve-
selje.
Osem oãi se sreãa hkrati; zakaj tudi oãe Kraãa je nekoliko
prej stopil v sobo in obstal za uãiteljevim stolom.
Spogledali so se pa ‰tirje gospodje: oãe Kraãa, ki je imel
svojo hi‰o in prazno stanovanje, oba trgovca, ki sta tudi imela
svoji hi‰i in takisto prazni stanovanji, in notar, ki je bil v istem
prijetnem in zaeno neprijetnem poloÏaju.
„Hm — stanovanj dosti!” reãe kontrolor.
„Na izbiro!” pristavi oãe Kraãa.
„Saj se dobi tudi soba z zajtrkom vred!” meni davkar.
„In s postreÏbo!” roga se doktor in prijatelja davkarja vno-
viã potrka na rame.
„Anãka,” zakliãe po‰tar, ki je z zlobnim svojim vpra‰anjem
povzroãil to napeto situacijo, „‰e pol ãetrtinke!”
„To je osminka!” meni uãitelj.
„Pa je lep‰a — taka polovica!” zavrne ga po‰tar.
V tem praznem in vendar tu in tam kakor z ostrimi ‰ili
podstavljenem govoriãenju prinese Anãka po‰tarju zahteva-
no vino.
Bila je ãrnooka in temnolasa deklica, nekako pri osemnaj-
5
[ Pobierz całość w formacie PDF ]